Kemoumje v onkologiji: čas je za kemosensitizacijo!

Pristop k zdravljenju raka ima v preteklih 120 letih razburljivo zgodovino. Dokumentarni film Cancer – The Forbiden Cures predstavlja, kako si je kapital pridobil vpliv nad Ameriškim zdravniškim združenjem (American Medical Association – AMA). To problematiko obravnava tudi knjiga Rockefeller Medicine Men: Medicine and Capitalism in America.

Na podlagi Flexnerjevega poročila so med 1910 in 1935 zaprli več kot pol Ameriških zdravstvenih fakultet. Fakultete, ki so ostale, so poučevale enak učni načrt. Izgubil se je širok spekter medicinskih disciplin kot so terapija z elektromagnetnim poljem, fototerapija, eklektična medicina, fiziomedikalizem, naturopatija in homeopatija.

Po tej konsolidaciji so postali citostatiki (kemoterapevtiki) zdravilo prvega izbora in tako je še danes. V Ameriki je oblast pometla s posamezniki in inštitucijami, ki so pri zdravljenju raka odstopali od predpisane doktrine, čeprav so nekateri izmed pristopov izkazovali odlične rezultate.

Večina strategij zdravljenja raka je pred sto in več leti slonela na različnih rastlinskih izvlečkih. Tu je potrebno dodati, da so tudi mnogi citostatiki v osnovi naravnega izvora. Ključna razlika med naravnimi zdravili in sodobnimi farmacevtskimi zdravili je v tem, da so sodobna farmacevtsko izdelana zdravila praviloma izolirane molekule. Lahko so v osnovni naravne molekule in nato skozi razvoj zdravila kemijsko manipulirane s ciljem izboljšati njihovo učinkovitost. Zdravila iz izoliranih molekul je veliko lažje standardizirati in tako stroškovno učinkovito doseči kakovost izdelave. Ne pa nujno tudi učinkovitosti, kot bomo pojasnili.

Z monopolizacijo izoliranih substanc oz. citostatikov in citotoksikov v onkologiji se je začelo pozabljati znanstveno dejstvo, da zdravilne učinkovine praviloma najbolje delujejo v sozvočju s spremljevalnimi učinkovinami. V herbalizmu je to zagotovljeno, saj se zdravi z izvlečki širšega spektra, praviloma nikoli z izoliranimi učinkovinami. To seveda ne pomeni, da niso v skladu z znanstvenimi študijami včasih ravno izolirane substance najučinkovitejše.

Zahodna medicina je svojo doktrino osnovala na dokazovanju učinkovitosti z dvojno slepimi s placebom kontroliranimi študijami. Tako zasnovane študije omogočajo preverjanje vpliva praviloma le ene spremenljivke v poizkusu. Zato so takšne študije neprimerne za preverjanje učinkovitosti naravnih zdravil, ki vsebujejo desetine in stotine različnih učinkovin, ki delujejo v sozvočju. Tovrstno izhodišče je zahodno medicino v osnovi definiralo, postavilo temelje njenemu razcvetu, a jo je hkrati na mnogih področjih tudi omejilo.

Dolgo poznano znanstveno dejstvo je, da rastlinski izvlečki širokega spektra dajejo najboljše medicinske rezultate z najmanj stranskimi učinki. Zahodna medicina se je od herbalizma in njegovih prednosti distancirala in pričela razvijati znanje v okviru izoliranih izvlečkov. Eno izmed področij, kjer se akutno kažejo omejitve takšnega pristopa, so kompleksne metabolne bolezni, med katere sodi tudi rak.

Pri naravnih zdravilih sicer nikoli ne poznamo 100-odstotno njihove sestave, vendar je pri upoštevanju medicinskih standardov za naravna zdravila to manj pomembno, saj so neželeni učinki ravno zaradi kompleksne sestave praviloma bistveno manj izraziti kot pri običajnih izoliranih učinkovinah, ki se uporabljajo v zahodni medicini. Zelo ozek spekter molekul (kemoterapevtikov), ki je na razpolago onkologom, ima žal dobro poznane izrazite neželene učinke.

Citostatiki so kot izolirane učinkovine zelo slabo selektivni, kar pomeni da poleg rakavim, močno škodujejo tudi zdravim celicam. Pogosto je težko presoditi, ali neželeni učinki pretehtajo koristi za pacienta in o tem lahko onkologi žal presojajo, ko je škoda za zdrave celice že narejena in s tem možnosti ozdravitve zmanjšane. V mnogo primerih so neželeni učinki dovolj očitni, da je zdravljenje s citostatiki potrebno prekiniti. Klinično neenoten vpliv izoliranih učinkovin (citostatikov) močno omejuje razpoložljive strategije zdravljenja raka in povečuje tveganje neuspešnega zdravljenja.

Dvom v učinkovitost kemoterapije na eni ter kanabinoidov in ostalih naravnih zdravil na drugi strani je utemeljen. Znanost rešitev išče v odgovoru na to, kako lahko citostatiki in naravne učinkovine skupaj dajo najboljše rezultate pri zdravljenju raka.

Znanost že skoraj dve desetletji razvija strategije, kako citostatikom vrniti, kar jim je bilo že v samih začetkih »vzeto« – to je širši spekter učinkovin, ki bi zmanjšale njihove neželene učinke in seveda povečale njihovo učinkovitost. Te strategije se imenujejo kemosensitizacija. Opredelimo jih kot proces, kjer umetna ali naravna netoksična učinkovina poveča občutljivost rakave celice na delovanje citostatika, pri čemer ta učinkovina ne izkazuje toksičnosti na zdrave celice. Na podoben način lahko definiramo radiosensitizacijo – gre za izboljševanje učinkovitosti obsevanj in zaščite zdravih celic pred neželenimi učinki obsevanja. Pogosto so iste molekule učinkovite tako pri radiosensitizaciji kot pri kemosensitizaciji.

V tem znanstvenem članku je predstavljenih nekaj najpogosteje uporabljanih kemosensitizatorjev v klinični praksi. Glede na njihovo molekulsko sestavo gre najpogosteje za fenolne derivative, flavonoide, alkaloide, karotenoide, terpenoide, kvinone, saponine in steroide.

Različne podporne učinkovine (sintetične ali naravne) lahko izvajajo sledeče funkcije v okviru konvencionalnega zdravljenja raka:

• Razkisajo površino tumorske celice in s tem omogočijo višjo učinkovitost citostatikov, ki so bazične spojine in se protonizirajo na izjemno kisli površini tumorskih celic, ter s tem izgubijo svojo učinkovitost. Biodostopnost kemoterapevtikov je zato zelo nizka, le okoli 10-odstotna.
• Zvišajo selektivno prepustnost rakavih celic za citostatike;
• Ščitijo zdrave celice pred negativnimi učinki citostatikov in/ali radioterapije, s čimer se lahko občutno zmanjšajo neželeni učinki konvencionalne terapije;
• Jačajo procese imunskega sistema, ki zaznavajo rakave celice;
• Bojujejo se proti različnim tipom specifičnih metabolnih neravnotežij, ki jih povzroča rak in s tem izboljšujejo možnost preživetja;

Onkološka klinična doktrina še ne uvaja nobenega izmed protokolov kemosensitizacije, katere posledica bi lahko bila tudi zmanjšana uporabo citostatikov. Tudi sicer sodobna znanost dokazuje, da je potrebno odmerke citostatikov pri določenih tipih raka zmanjšati.

V Sloveniji beležimo četrto najvišjo smrtnost zaradi raka v EU. Če bi bili pri obvladovanju te bolezni vsaj tako uspešni kot ena revnejših članic EU Bolgarija, bi vsako letu umrlo 960 Slovencev manj. Dovolj za množično grobišče. Vsako leto znova.

 

POZOR! Uporaba kanabinoidov v onkologiji je domena usposobljenega strokovnjaka. Pri okoli dvajsetih odstotkih tipov raka so kontrainidicirani kanabinoidni pripravki, kjer prevladuje THC. To pomeni, da se ne smejo uporabljati. Poleg tega THC deluje bifazično, kar pomeni, da do določene koncentracije deluje protitumorsko, v previsokih odmerkih pa lahko povzroča mikro metastaze.