Priporočila za uporabo kanabinoidov pri obravnavi bolnika z rakom v Sloveniji – komentar pomanjkljivosti

Onkološki inštitut Ljubljana je v 2019 objavil Priporočila za uporabo kanabinoidov pri obravnavi bolnika z rakom. Dokument žal ne omogoča uvedbe kanabinoidov v onkologijo in je ostal mrtva črka na papirju. S tem prispevkom predstavljamo ključne pomanjkljivosti samo z vidika farmakologije kanabinoidov. V dokument smo v besedilo dodali svoje komentarje.

Dokument predpostavlja zdravljenje z izoliranima kanabinoidoma: naravnim CBD in sintetičnim THC. Zahodna medicina uporablja za zdravljenje načeloma zgolj izolirane substance in zato poizkuša tudi kanabinoide umestiti v te okvire. Žal izolirane učinkovine izkazujejo večje neželene učinke kot če so del širšega spektra naravno prisotnih podpornih učinkovin. Poleg tega so izolati manj učinkoviti, zaradi česar so potrebni tudi nekajkrat višji odmerki za približno enak učinek. Tudi kanabinoidi podlegajo tem istim zakonom. Kanabinologija zato podpira zdravljenje s konopljinimi izvlečki polnega spektra in ne z izoliranimi kanabinoidi.

Dokument na več mestih opozarja o neželenih stranskih učinkih kanabinoidov. Pravilna raba kanabinoidov ima minimalne stranske učinke. V primerjavi z večino zdravil, ki so uporabi v onkologiji, so zanemarljivi. Ustrezna je sledeča znanstveno utemeljena interpretacija: kanabinoidi zmanjšujejo stranske učinke kemoterapije in radioterapije. Žal v dokumentu tudi niso ločeni stranski učinki CBD in THC. THC kot vodilni psihotropen kanabinoid ima bistveno bolj izražene neželene stranske učinke, vendar je pri tem ključen naslednji odstavek.

Onkološki inštitut Ljubljana predvideva kot primarni oralni vnos kanabinoidov. Znanstveno utemeljena je primarno rektalna pot vnosa kanabinoidov (s svečkami). Za to obstajajo trije glavni razlogi:

• Na ta način se najučinkoviteje dosegajo ustrezne protitumorske koncentracije
• Izognemo se t.im. metabolizmu prvega prehoda. To pomeni, da se kanabinoidi ob rektalnem vnosu v bistveno manjši meri presnavljajo na jetrnih encimih. To v praksi pomeni, da se izognemo neželeni interakciji z drugimi zdravili (ang. drug-drug interaction).
• Ob rektalni administraciji se delta-9 THC (glavni psihotropni izomer THC) ne pretvori (oz. v bistveno manjši meri) v njegov glavni psihotropni presnovek 11-THC-COOH. Pri odmerkih THC, ki so običajno v uporabi v onkologiji, zato načeloma pacienti ne čutijo akutne omamljenosti, oz. je ta neprimerljivo manjša kot pri oralnem vnosu. Ciljnih koncentracij THC po oralni poti pri večini tipov raka v praksi sploh ne bi bilo mogoče dosegati brez močne omamljenosti pacienta.

V tem prispevku se ne opredeljujemo v zvezi s kompleksnim skupkom ostalih dejavnikov, ki jih je ravno tako potrebno urediti, če želimo pri nas ustrezno umestiti kanabinoide v obravnavo onkoloških pacientov:

• Ustrezni magistralni pripravki (predvsem svečke) v lekarnah niso na razpolago,
• Onkologi niso ustrezno usposobljeni oz. izobraženi za delo s kanabinoidi,
• Osnovno zdravstveno zavarovanje bi moralo kriti stroške ustreznih magistralnih pripravkov.

Vse to so vprašanja, ki jih bo v skladu s koalicijsko pogodbo morala rešiti vlada še v tem mandatu. Edina inštitucija, ki združuje potrebna znanja za pripravo strokovnih podlag je Inštitut ICANNA.